Prekletstvo samoumevnosti | Pomaranča podcast 002

Kaj če eden največjih problemov našega zadovoljstva z življenjem ni v tem, da imamo premalo, ampak v tem, da smo se navadili na to, kar že imamo? V drugi epizodi Pomaranča podcasta se pogovarjamo o »prekletstvu samoumevnosti« – pojavu, zaradi katerega stvari, ljudje in okoliščine, ki so nam nekoč predstavljali nekaj posebnega, sčasoma postanejo nekaj povsem običajnega. Nova služba. Nov avto. Hiša, o kateri smo nekoč sanjali. Višja plača. Nov telefon. Partner. Družina. Prijatelji. Zdravje. Svoboda. Čas. Stvari, ki si jih nekoč močno želimo, nas lahko ob njihovem prihodu iskreno osrečijo. Toda občutek pogosto ne traja dolgo. Človek ima neverjetno sposobnost prilagajanja. Kar je bilo še včeraj nekaj izjemnega, lahko danes postane standard, jutri pa nekaj, kar preprosto pričakujemo. Psihologija ta pojav pozna kot hedonično adaptacijo. In ravno tukaj se začne prekletstvo samoumevnosti. Namesto da bi s časom postajali vedno bolj hvaležni za dobre stvari in ljudi, ki jih imamo v življenju, se nanje pogosto tako navadimo, da jih skoraj ne opazimo več. Še več – pogosto se zgodi nekaj paradoksalnega: več kot nekdo naredi za nas, bolj samoumevno se nam to začne zdeti. Kar je bilo nekoč darilo, postane dolžnost. Kar je bilo nekoč prijaznost, postane pričakovanje. Kar je bilo nekoč razlog za veselje, postane vsakdan. V pogovoru se zato dotaknemo vprašanja, zakaj ljudje tako pogosto opazimo vrednost nečesa šele takrat, ko to izgubimo. Šele ko določene osebe ni več, ko se odnos spremeni, ko izgubimo službo, zdravje ali nekaj drugega, kar je bilo dolga leta del našega življenja, se lahko nenadoma zavemo, kako veliko vrednost je to pravzaprav imelo. Takrat se pojavijo tudi vprašanja: Zakaj nisem tega bolj cenil? Zakaj nisem večkrat rekel hvala? Zakaj si nisem vzel več časa? Zakaj sem bil prepričan, da bo vse to vedno tukaj? Prekletstvo samoumevnosti se namreč največkrat ne skriva v velikih življenjskih dogodkih. Skriva se v majhnih, vsakodnevnih stvareh. V pripravljenem kosilu. Opranem perilu. Pogovoru po napornem dnevu. Človeku, ki nas posluša. Prijatelju, ki ga lahko pokličemo. Partnerju, ki je ob nas. Starših, za katere predvidevamo, da bodo vedno tam. In v številnih drugih stvareh, ki jih nehamo opažati ravno zato, ker jih imamo vsak dan. V epizodi razmišljamo tudi o tem, ali je mogoče proti temu sploh kaj narediti. Eden izmed odgovorov je presenetljivo preprost: hvaležnost. Ne kot prazna pozitivna misel ali prisiljeno prepričevanje samega sebe, da mora biti vse lepo, ampak kot zavestno prepoznavanje vrednosti tega, kar imamo. Iskren »hvala« namreč ni pomemben samo za človeka, ki mu ga izrečemo. Je tudi opomnik nam samim. Z njim se za trenutek ustavimo in ozavestimo, da dejanje drugega človeka ni nekaj, kar nam avtomatično pripada. Samoumevni pa ne postanejo samo drugi ljudje. Samoumevni lahko postanemo tudi sami sebi. Svoj trud, delo, skrb za druge in stvari, ki jih počnemo vsak dan, začnemo obravnavati kot nekaj povsem običajnega. Zato se v pogovoru dotaknemo tudi širšega vprašanja sreče. Sodobni človek srečo pogosto obravnava kot cilj. Iščemo jo v novih izkušnjah, predmetih, dosežkih, odnosih in vedno novih ciljih. Prepričani smo, da nas od nje loči samo še naslednja stvar. Ko bom zaslužil več. Ko bom imel boljši avto. Ko bom kupil hišo. Ko bom dosegel naslednji cilj. Takrat bom zadovoljen. Toda ko cilj dosežemo, se nanj pogosto hitro navadimo in pred nami se pojavi naslednji. Viktor Frankl je opozarjal, da sreče ne moremo neposredno loviti. Sreča je prej posledica – smisla, odnosov in življenja, ki presega zgolj iskanje prijetnih občutkov. Podobno je Arthur Schopenhauer zapisal, da le redko razmišljamo o tem, kar imamo, skoraj vedno pa o tem, česar nimamo. Morda zato problem ni v tem, da imamo premalo. In morda problem niti ni v tem, da imamo preveč. Problem nastane takrat, ko si ne vzamemo več časa, da bi opazili vrednost tega, kar imamo. Če ima nekdo deset dragih ur, ni nujno težava v desetih urah. Težava nastane, ko mu vseh deset skupaj ne pomeni toliko, kot mu je nekoč pomenila ena sama ura, o kateri je sanjal. Enako lahko velja za hišo, avto, službo, uspeh – in ljudi. V epizodi se zato dotaknemo tudi stoicizma in zanimive vaje, o kateri so razmišljali Epiktet, Seneka in Mark Avrelij. Namesto da bi se morali odpovedovati dobrim stvarem, se lahko občasno zavestno spomnimo, da niso večne. Ne zato, da bi živeli v strahu pred izgubo. Ampak zato, da ponovno vidimo njihovo vrednost. Morda nam za mirnejše in bolj zadovoljno življenje ni treba ves čas iskati nečesa novega. 🍊 Pomaranča podcast – iz pomaranče priteče pomaranča.